Specialistični magistrski študij psihoterapije otrok in mladostnikov – logoterapevtski in eksistencialni pristop (M.L.E.P.-CAM)
(Child and Adolescent Existential Psychotherapy)
KAKO POTEKA ŠTUDIJ
Študij na Akademiji za psihoterapijo in logoterapijo je zasnovan kot sodoben, akademsko zahteven in hkrati fleksibilen model specialističnega psihoterapevtskega izobraževanja, ki povezuje individualizirano študijsko delo, živo akademsko skupnost, praktično usposabljanje, supervizijo ter osebni razvoj terapevta.
Program izhaja iz prepričanja, da psihoterapevta ni mogoče oblikovati zgolj s pasivnim poslušanjem predavanj, temveč skozi aktiven proces samostojnega študija, refleksije, strokovnega dialoga, praktičnega dela, osebne transformacije in postopnega profesionalnega zorenja.
Zato je študij organiziran po sodobnem modelu kontinuiranega vstopa in individualiziranega napredovanja, ki študentu omogoča, da se v program vključi skozi vse leto in začne svojo študijsko pot v času, ki je zanj najbolj primeren.
Individualiziran teoretični študij
Temeljne teoretične vsebine programa so organizirane v strukturirane študijske module, ki vključujejo:
• strokovno pripravljena video predavanja,
• obvezno in dodatno strokovno literaturo,
• študijske predstavitve in podporna gradiva,
• reflektivne in aplikativne študijske naloge,
• kontinuirano esejsko delo.
Študent teoretične vsebine predeluje individualno, v lastnem tempu, ob jasni akademski strukturi in v skladu z določenimi študijskimi standardi.
Takšna organizacija omogoča visoko stopnjo fleksibilnosti, ne da bi pri tem zmanjševala akademsko zahtevnost študija. Nasprotno – od študenta zahteva večjo samostojnost, disciplino, osebno odgovornost ter aktivno strokovno angažiranost.
Akademski integracijski seminarji
Ključni del študija predstavljajo obvezni Akademski integracijski seminarji, ki potekajo v živo preko spletnega okolja skozi celotno študijsko leto.
Ti seminarji niso klasična predavanja, temveč interaktivni akademski prostori strokovnega dialoga, konceptualne integracije, refleksije in razvoja kliničnega mišljenja.
Njihov namen je:
• povezovanje teoretičnega znanja s psihoterapevtsko prakso,
• poglabljanje razumevanja študijskih vsebin,
• razvoj kliničnega in terapevtskega mišljenja,
• obravnava strokovnih, kliničnih in etičnih vprašanj,
• oblikovanje psihoterapevtske profesionalne identitete.
Akademski integracijski seminarji potekajo štirikrat mesečno v vnaprej določenih stalnih terminih, kar študentom omogoča jasno organizacijo študijskih in profesionalnih obveznosti.
Vsak študent mora obvezno aktivno sodelovati najmanj na dveh seminarjih mesečno.
Aktivna udeležba pomeni, da študent na seminar prihaja pripravljen, po predhodno samostojno predelanih video predavanjih, literaturi in študijskih gradivih.
Seminarji temeljijo na sodobnem modelu aktivnega in refleksivnega učenja. Študent v okviru seminarja aktivno sodeluje v strokovnem dialogu, predstavlja svoje razumevanje obravnavane literature, odpira vprašanja, razpravlja o konceptualnih dilemah ter povezuje teorijo s praktičnimi psihoterapevtskimi situacijami.
Tak model zagotavlja, da študij ostaja živ, odnosen, akademsko zahteven in razvojno usmerjen.
Esejsko in reflektivno delo
Pomemben del študijskega procesa predstavlja kontinuirano pisno reflektivno in akademsko delo.
Pri posameznih predmetih študent pripravlja strukturirane strokovne eseje, s katerimi:
• poglablja razumevanje literature,
• razvija sposobnost kritičnega mišljenja,
• povezuje teorijo s prakso,
• razvija strokovno argumentacijo,
• oblikuje lasten terapevtski strokovni glas.
Esejsko delo predstavlja pomemben del preverjanja akademske zrelosti in strokovne integracije znanja.
Praktične vaje in razvoj terapevtskih kompetenc
Psihoterapevtske kompetence se ne razvijajo zgolj skozi teorijo, temveč predvsem skozi izkušnjo, odnos in praktično delo.
Zato program vključuje redne praktične vaje, ki potekajo 2–3-krat mesečno v živo preko spletnega okolja v prvih šestih semestrih študija.
Vaje vključujejo:
• simulacije terapevtskih procesov,
• vodenje terapevtskih dialogov,
• delo v dvojicah in manjših skupinah,
• razvoj terapevtske prisotnosti,
• praktično uporabo logoterapevtskih in eksistencialnih pristopov,
• razvoj klinične občutljivosti,
• etično refleksijo terapevtskega dela.
Posebnost programa je vertikalno povezano učno okolje, v katerem skupaj sodelujejo študenti različnih razvojnih stopenj.
To začetnim študentom omogoča neposredno opazovanje strokovnega razvoja naprednejših kolegov, medtem ko naprednejši študenti skozi aktivno sodelovanje dodatno utrjujejo lastne kompetence.
Tak model spodbuja organski razvoj psihoterapevtske identitete in realistično odraža naravo profesionalnega psihoterapevtskega izobraževanja.
Supervizija in klinična praksa
Po zaključku začetne faze intenzivnega praktičnega usposabljanja študent vstopi v zahtevnejšo fazo profesionalnega razvoja, ki vključuje supervizirano klinično prakso.
Od višjih semestrov dalje študij vključuje:
• individualno supervizijo,
• skupinsko supervizijo,
• analizo terapevtskih primerov,
• etično refleksijo,
• razvoj terapevtske odgovornosti,
• integracijo teoretičnega znanja v realno klinično delo.
Supervizija predstavlja enega ključnih stebrov profesionalnega razvoja psihoterapevta.
Posebna vrednost programa je, da se tudi v supervizijskem procesu srečujejo študenti različnih razvojnih faz, kar omogoča učenje skozi opazovanje, dialog in postopno prevzemanje večje strokovne odgovornosti.
Vodeni avtobiografski proces
Ker psihoterapevtsko delo zahteva tudi osebno zrelost terapevta, program vključuje strukturiran vodeni avtobiografski proces.
Ta del študija podpira:
• samorefleksijo,
• razumevanje lastne življenjske zgodbe,
• prepoznavanje osebnih ranljivosti in virov moči,
• razvoj terapevtske avtentičnosti,
• osebnostno integracijo terapevta.
Psihoterapevtsko delo namreč ne temelji zgolj na strokovnem znanju, temveč tudi na osebni integriteti in zrelosti terapevta.
Medicinski in interdisciplinarni moduli
Program vključuje tudi specializirane medicinske in interdisciplinarne module, ki omogočajo razvoj funkcionalnega razumevanja:
• psihiatrije,
• psihopatologije,
• psihofarmakologije,
• medicinskih diagnoz,
• interdisciplinarnega strokovnega sodelovanja.
Ti moduli študentu omogočajo razvoj odgovornega in strokovno kompetentnega sodelovanja z medicinskimi in drugimi strokovnimi sistemi.
Magistrsko delo
Zaključni del študija predstavlja magistrsko delo ali aplikativni magistrski projekt.
Študent ob mentorski podpori razvija samostojno strokovno ali raziskovalno delo, ki povezuje teoretično znanje, klinično prakso, refleksijo in profesionalno identiteto.
Več kot študij
Program ni zasnovan zgolj kot akademski prenos znanja, temveč kot celostna formacija psihoterapevta.
Združuje:
• akademsko zahtevnost,
• individualizirano fleksibilnost,
• aktivno strokovno skupnost,
• praktično usposabljanje,
• supervizijo,
• osebni razvoj,
• raziskovalno refleksijo,
• profesionalno formacijo terapevta...
Cilj študija ni zgolj pridobitev akademskega naziva, temveč oblikovanje strokovno zrelega, etično odgovornega in osebnostno integriranega psihoterapevta, ki zna kompetentno spremljati človeka v njegovem trpljenju, iskanju smisla in osebni preobrazbi.
Fleksibilen vstop in individualiziran študijski tempo
Posebnost študijskega modela Akademije za psihoterapijo in logoterapijo je možnost kontinuiranega vpisa skozi celotno leto, kar pomeni, da se lahko kandidat v študij vključi kadarkoli v letu in svojo študijsko pot začne takrat, ko je to zanj osebno in profesionalno najbolj primerno.
Študij je zasnovan tako, da študent ni vezan na klasični model fiksnega začetka študijskega leta ali rigidnega semestrskega ritma, temveč lahko ob jasni akademski strukturi napreduje v svojem tempu, skladno s svojim življenjskim ritmom, delovnimi obveznostmi in profesionalnim razvojem.
Takšna zasnova omogoča sodoben, odraslim profesionalcem prilagojen način študija, pri katerem fleksibilnost ne pomeni manjše zahtevnosti, temveč večjo osebno odgovornost, samostojnost in aktivno vključenost v študijski proces.
Ne glede na individualni začetek študija pa vsak študent vstopa v živo akademsko skupnost, kjer skozi integracijske seminarje, praktične vaje, supervizijo, osebni razvoj in strokovni dialog ostaja povezan s študijskim okoljem in kontinuiranim procesom profesionalnega zorenja.
OPIS ŠTUDIJA
Specialistični magistrski študij psihoterapije otrok in mladostnikov (M.L.E.P.-CAM) je visoko specializiran, na prakso in osebni razvoj usmerjen podiplomski program, namenjen izobraževanju psihoterapevtov za delo z otroki, mladostniki in njihovimi družinami na temelju logoterapije Viktorja E. Frankla in eksistencialno analitične tradicije.
Program izhaja iz razumevanja, da otrok in mladostnik nista zgolj razvojna bitja ali nosilca simptomov, temveč osebi v nastajanju, ki že v zgodnjih življenjskih obdobjih doživljata vprašanja smisla, pripadnosti, vrednosti, krivde, trpljenja in odgovornosti. Psihoterapevtsko delo z mlajšo populacijo zahteva posebej oblikovano terapevtsko držo, ki povezuje razvojno psihologijo, družinsko dinamiko, klinično občutljivost in eksistencialno orientacijo k smislu.
Študij je namenjen strokovnjakom s področij psihoterapije, psihologije, pedagogike, specialne pedagogike, socialnega dela, zdravstva, vzgoje in izobraževanja ter drugih poklicev pomoči, ki delujejo ali se pripravljajo na delo z otroki, mladostniki in družinami v kliničnih, svetovalnih, šolskih, zdravstvenih in institucionalnih okoljih.
Kurikulum povezuje logoterapevtsko antropologijo, razvojno in klinično psihologijo, delo z družino in starši, terapevtsko igro, simbolni in narativni jezik ter eksistencialno etično refleksijo terapevta. Program je oblikovan kot celostna formacija psihoterapevta, ki vključuje osebni razvoj, klinično prakso, supervizijo, raziskovalno delo in zavest o lastni vlogi odraslega v otrokovem svetu.
Psihoterapija otrok in mladostnikov v tem programu ni razumljena kot popravljanje vedenja ali normalizacija funkcioniranja, temveč kot spremljanje osebe v razvoju, ki se v odnosu uči odgovornosti, svobode, odnosa do trpljenja in odkrivanja smisla – vedno v kontekstu družinskega, šolskega in družbenega sistema.
Namen študija
Program ima jasno dvojno poslanstvo:
• zasleduje izpolnjevanje pogojev za pridobitev licence za psihoterapevta v skladu z veljavno zakonodajo Republike Slovenije o psihoterapiji (teoretično izobraževanje, osebna izkušnja, klinična praksa, supervizija);
• na drugi strani omogoča pridobitev akademskega naziva magister oziroma magistrica s področja svetovanja, ki se podeljuje v sodelovanju s partnersko fakulteto , katere P.R.I.M.E. , partner je Akademija za Psihoterapijo Logoterapijo, skladno z njenimi akademskimi in evalvacijskimi standardi.
Študij presega redukcionistične in zgolj diagnostične pristope k otroku ter razvija terapevta, ki zna delovati kot varuh otrokovega dostojanstva, razvojne ranljivosti in eksistencialnega potenciala.
Trajanje študija in struktura
Program je zasnovan kot razširjen specialistični magistrski študij in traja deset semestrov (pet let).
Študij obsega:
• 18 temeljnih teoretičnih in integrativnih predmetov,
• aplikativne module logoterapije za delo z otroki in mladostniki,
• razvojno klinične module psihopatologije otrok in mladostnikov,
• letnik intenzivne klinične supervizije,
• medicinske in pedo-psihiatrične module,
• delo z družino in starši,
• vodeni avtobiografski proces terapevta,
• magistrsko delo ali aplikativni magistrski projekt.
Skupna obremenitev programa bistveno presega standarde klasičnih magistrskih študijev in ustreza zahtevni specialistični formaciji psihoterapevta za delo z mlajšo populacijo.
Pogoji za vpis
V program se lahko vpišejo kandidati, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:
• zaključen dodiplomski študij ali enakovredno izobrazbo,
• ustrezna predhodna izobrazba ali izkušnje na sorodnem področju (psihologija, pedagogika, specialna pedagogika, socialno delo, zdravstvo, svetovanje ipd.),
• izkazana osebna primernost za psihoterapevtsko delo z otroki in mladostniki,
• uspešno opravljen sprejemni postopek Akademije (vloga, dokumentacija, razgovor),
• kandidati, ki morda ne izpolnjujejo vseh pogojev za vpis ali niso povsem prepričani o upravičenosti, se lahko obrnejo na referat za študijske zadeve, kjer se lahko v okviru predprijave preveri možnost vpisa pod posebnimi pogoji.
Zahteve programa
Za uspešen zaključek študija morajo študenti:
• uspešno opraviti vseh 18 enot študija v skladu s kurikulumom APL akademije in partnerske fakultete,
• opraviti predmet Raziskovalna metodologija,
• opraviti najmanj 700 ur klinične prakse pod supervizijo,
• redno sodelovati v individualni in skupinski superviziji,
• zaključiti vodeni avtobiografski proces,
• uspešno zagovarjati magistrsko delo ali magistrski projekt,
• izpolniti vse akademske in finančne obveznosti.
Raziskovalna metodologija
Raziskovalna metodologija je obvezen temeljni predmet, ki uvaja:
• znanstvene paradigme v psihoterapiji,
• kvalitativne in kvantitativne metode raziskovanja,
• študije primerov in fenomenološke pristope,
• etične vidike raziskovalnega in kliničnega dela.
Predmet predstavlja metodološko osnovo za magistrsko delo in aplikativne projekte.
Prenos znanj (Transfer Credit)
Študenti lahko zaprosijo za priznanje predhodno opravljenih akademskih, strokovnih vsebin. Vsaka vloga se presoja individualno in lahko vpliva na zmanjšanje skupnih študijskih obveznosti.
Mentorstvo in supervizija
Vsakemu študentu se dodeli akademski mentor in klinični supervizor, ki spremljata njegov strokovni in osebni razvoj. Vloga mentorja je predvsem usmerjevalna in formativna, z namenom spodbujanja samostojnega, reflektiranega in etično odgovornega terapevtskega dela
Klinična praksa in supervizija
Od sredine študija dalje študenti vstopajo v supervizirano klinično prakso, ki lahko vključuje:
• individualno psihoterapijo otrok in mladostnikov,
• delo z anksioznostjo, depresijo, vedenjskimi in čustvenimi stiskami,
• spremljanje travme, izgube, ločitve, bolezni in eksistencialnih kriz,
• terapevtsko delo z družino in starši,
• sodelovanje s šolami, vrtci, zdravstvom in socialnimi službami.
Supervizija razvija zmožnost etičnega, razvojno občutljivega in eksistencialno utemeljenega terapevtskega delovanja.
Medicinski moduli v psihoterapiji
Medicinski moduli omogočajo:
• razumevanje osnov pedo-psihiatričnih diagnoz in obravnav,
• prepoznavanje meja lastne kompetence,
• sodelovanje z zdravniki, šolami in drugimi institucijami,
• ustrezno eksistencialno psihoterapevtsko podporo otrokom in družinam.
Magistrsko delo / aplikativni magistrski projekt
Zaključni del študija je magistrsko delo ali aplikativni magistrski projekt, ki je lahko:
• znanstveno raziskovalno delo,
• aplikativni klinični projekt (program, priročnik, terapevtski model, intervencijski protokol),
• integrativna študija primerov iz psihoterapije otrok in mladostnikov.
Zahteve:
• obseg približno 45.000–60.000 besed ali vsebinsko enakovredna projektna oblika,
• jasna teoretska in klinična umeščenost v logoterapijo in eksistencialno psihoterapijo,
• izviren strokovni prispevek k področju psihoterapije otrok in mladostnikov.
Po potrditvi mentorja študent delo odda v končno institucionalno presojo in arhiviranje.
Lista predmetov:
CAM 1: Temelji logoterapije in eksistencialne terapije pri otrocih in mladostnikih
CAM 2: Razvoj identitete, navezanost in eksistencialne krize odraščanja
CAM 3: Razvojna diagnostika in psihopatologija otrok in mladostnikov
CAM 4: Terapevtski odnos z otrokom in mladostnikom
CAM 5: Eksistencialno razumevanje stisk pri otrocih in mladostnikih
CAM 6: Smisel, motivacija in odpornost v razvoju
CAM 7: Etika in odgovornost psihoterapevta pri delu z mladoletnimi
CAM 8: Telo, razvoj in psihosomatika pri otrocih in mladostnikih
CAM 9: Napredne metode eksistencialne psihoterapije otrok in mladostnikov
CAM 10: Narativna in simbolna analiza otroških in mladostniških zgodb
CAM 11: Družina in sistemi v eksistencialni perspektivi
CAM 12: Osebna eksistencialna transformacija v razvojnem in terapevtskem procesu
LO 2: Haddon Klingberg ml. – Ko nas pokliče življenje
LO 6: Viktor E. Frankl – On the Theory and Therapy of Mental Disorders
LO 7: Psihiatrija
LO 9: Metodologija znanstvenega dela in raziskovanja v psihoterapiji / logoterapiji
LO 10: Klasične psihoterapevtske šole – primerjalna analiza
LO 11: Supervizija
Opisi predmetov:
CAM1:
O PREDMETU
Predmet uvaja študente v temeljne filozofske, antropološke in terapevtske osnove logoterapije in eksistencialne terapije, posebej prilagojene delu z otroki in mladostniki. Izhaja iz Franklovega razumevanja človeka kot bitja smisla, svobode in odgovornosti ter to antropološko izhodišče razvojno prenese v obdobje otroštva in mladostništva, kjer so svoboda, vest in odgovornost še v procesu nastajanja.
Poseben poudarek je namenjen logoterapevtski antropologiji otroka in mladostnika, ki ju ne razume zgolj kot nezrela ali nepopolna odrasla, temveč kot osebi z lastno eksistencialno resničnostjo, smiselno občutljivostjo in notranjim moralnim jedrom. Predmet raziskuje, kako se volja do smisla, občutek vrednosti, vest in odnos do odgovornosti oblikujejo v razvojnem kontekstu družine, šole in širšega socialnega okolja.
Študent se uči razumeti otrokove in mladostniške stiske ne le kot vedenjske ali čustvene težave, temveč kot razvojno eksistencialne odzive na vprašanja pripadnosti, sprejetosti, krivde, pravičnosti in smisla. Predmet postopoma razvija sposobnost razvojno občutljivega eksistencialnega dialoga, ki spoštuje otrokovo stopnjo simbolnega mišljenja, čustvene regulacije in odnosne odvisnosti od odraslih.
Terapevt je v tem okviru razumljen kot varuh človečnosti in dostojanstva otroka, ki v svetu vzgoje, šole in družine ne nastopa kot popravljalec vedenja ali sodnik, temveč kot odgovorna odrasla prisotnost, ki otroku in mladostniku pomaga ohranjati stik s smislom, notranjo svobodo in možnostjo osebnega razvoja.
Predmet uvede temeljno terminologijo in konceptualni okvir logoterapije v razvojnem kontekstu ter študenta seznani z osnovnimi logoterapevtskimi usmeritvami, prilagojenimi delu z mladoletnimi klienti.
CAM2:
O PREDMETU
Predmet obravnava razvoj identitete od otroštva do mladostništva skozi povezano razvojno, odnosno in eksistencialno perspektivo. Izhaja iz Eriksonovega modela psihosocialnega razvoja ter sodobnih teorij navezanosti in jih umešča v logoterapevtski okvir, ki identiteto razume kot proces postajanja v odnosu do smisla, vrednot in odgovornosti.
V ospredju je razumevanje, da identiteta otroka in mladostnika ne nastaja zgolj kot rezultat kognitivnega ali socialnega zorenja, temveč se oblikuje v odnosih navezanosti, v izkušnjah sprejetosti ali zavrnitve ter v soočenju z vprašanji pripadnosti, vrednosti, krivde in življenjskega pomena. Predmet posebej raziskuje mejo med razvojnimi konflikti, ki so sestavni del odraščanja, in eksistencialnimi krizami, kjer se otrok ali mladostnik začne spraševati o lastni vrednosti, smislu bivanja in mestu v svetu.
Poseben poudarek je namenjen obdobju adolescence, ko se identitetna vprašanja zaostrijo in se eksistencialne teme pogosto izražajo skozi upor, umik, pretirano prilagajanje, čustvene stiske ali vedenjske težave. Študent se uči razlikovati med normalnimi razvojnimi krizami in globljimi eksistencialnimi stiskami ter razvija občutljivost za terapevtski dialog, ki mladostniku pomaga ohranjati kontinuiteto identitete in občutek smisla.
Predmet razvija terapevtsko držo, ki identitetnih kriz ne obravnava kot patologijo ali motnjo, temveč kot potencialne prelomnice razvoja, kjer postane odnos odrasle osebe ključni dejavnik pri oblikovanju notranje stabilnosti, odgovornosti in avtentičnosti mladega človeka.
CAM3:
O PREDMETU
Predmet študente usposablja za razvojno občutljivo in etično odgovorno diagnostično presojo pri delu z otroki in mladostniki. V ospredju je razločevanje med normalnimi razvojnimi odzivi, travmatskimi izkušnjami in dejansko psihopatologijo, ob hkratnem ohranjanju eksistencialnega razumevanja otroka kot osebe v nastajanju, ne kot nosilca diagnoze.
Predmet umešča klasične diagnostične sisteme MKB (ICD 10/11) in DSM 5 TR v dialog z logoterapevtsko in noetično perspektivo, ki poudarja razlikovanje med psihogenim, razvojno pogojenim in noogenim (eksistencialnim) trpljenjem. Študent se uči prepoznavati, kdaj simptom izraža bolezenski proces in kdaj predstavlja razvojni ali eksistencialni odziv na izgubo varnosti, smisla, odnosa ali vrednosti.
Poseben poudarek je namenjen zaščiti otroka pred redukcijo na diagnozo, etiketiranje in prezgodnjim patologiziranjem razvojnih stisk. Predmet razvija razumevanje diagnostike kot dinamičnega, odnosnega in odgovornega procesa, ki mora vedno upoštevati razvojno fazo, življenjski kontekst, družinske odnose in eksistencialni položaj otroka ali mladostnika.
Študent postopoma oblikuje etično diagnostiko v razvojnem kontekstu, v kateri diagnoza ni cilj, temveč orodje razumevanja in most do ustrezne terapevtske pomoči. Terapevt je v tem procesu razumljen kot varuh otrokovega dostojanstva, smisla in razvojnega potenciala, ne kot tehnični ocenjevalec simptomov.
CAM4:
O PREDMETU
Predmet poglobljeno obravnava terapevtski odnos kot temeljno in primarno terapevtsko polje pri delu z otroki in mladostniki. Izhaja iz razumevanja, da sprememba pri mladoletnih klientih ne nastaja predvsem skozi tehniko ali interpretacijo, temveč skozi odnos varnosti, zaupanja in stabilne prisotnosti odraslega, ki omogoča razvoj, regulacijo in eksistencialno orientacijo otroka ali mladostnika.
Predmet razvija razumevanje terapevtskega odnosa kot razvojnega in eksistencialnega prostora, v katerem se otrok ali mladostnik lahko prvič izkusi kot slišana, spoštovana in vredna oseba. V tem kontekstu imajo ključno vlogo elementi varnosti, jasne meje, struktura, igra, simbolni jezik in zanesljivost odnosa. Terapevtski odnos postane korektivna izkušnja tam, kjer so bile prejšnje odnosne izkušnje prekinjene, nepredvidljive ali obremenjujoče.
Poseben poudarek je namenjen razumevanju prenosa in proti prenosa pri delu z otroki in mladostniki, kjer se notranji odnosi pogosto izražajo posredno – skozi igro, telo, vedenje ali tišino. Študent se uči prepoznavati lastne čustvene odzive, impulze po reševanju, zaščiti ali umiku ter jih reflektivno uporabljati kot klinični material, ne kot vodilo za impulzivno delovanje.
Terapevt je v tem okviru razumljen kot stabilna odrasla prisotnost, ki ne nadomešča staršev, ne tekmuje s sistemom in ne prevzema vloge avtoritete, temveč z zavestjo o moči odnosa ustvarja prostor, v katerem otrok ali mladostnik postopoma gradi notranjo varnost, zaupanje vase in sposobnost odnosa do drugega.
CAM5:
O PREDMETU
Predmet poglablja razumevanje čustvenih in vedenjskih stisk otrok in mladostnikov skozi eksistencialno logoterapevtsko perspektivo. Izhaja iz temeljnega prepričanja logoterapije, da številne oblike trpljenja niso zgolj znak psihopatologije, temveč klic po smislu, odnosu in priznanju človeške vrednosti. Pri otrocih in mladostnikih se ta klic pogosto ne izraža v besedah, temveč v vedenju, telesnih simptomih, umiku ali pretirani aktivnosti.
Predmet obravnava pojave, kot so anksioznost, depresivnost, jeza, agresija, umik, tveganja ter samo poškodovalna vedenja, in jih razume kot razvojno eksistencialne izraze notranje stiske, ki nastaja v določenem odnosnem, razvojnem in življenjskem kontekstu. Študent se uči razlikovati med klinično patologijo in tistimi odzivi, ki kažejo na izgubo smisla, občutka pripadnosti ali vrednosti – t. i. noogene elemente v razvojnih stiskah.
Poseben poudarek je namenjen delu brez patologizaranja odraščanja. Predmet razvija terapevtsko držo, ki se upira hitri diagnostiki in etiketiranju ter namesto tega skuša razumeti, kaj otrok ali mladostnik s svojim simptomom sporoča. Terapevt v tem okviru ne odstranjuje trpljenja, temveč pomaga ustvarjati prostor, kjer se lahko trpljenje preoblikuje v dialog, orientacijo in možnost razvoja.
Študent razvija sposobnost eksistencialnega poslušanja stiske – ne kot problema, temveč kot odnosa do sveta, ki je v določenem trenutku postal pretežak, nesmiseln ali nevaren. Terapevt je razumljen kot spremljevalec, ki otroku ali mladostniku pomaga ponovno najti notranjo orientacijo, ne da bi ga pri tem odvzel njegovemu razvojnemu boju.
CAM6:
O PREDMETU
Predmet obravnava smisel kot temeljno gonilno silo razvoja, motivacije in psihološke odpornosti otrok in mladostnikov. Izhaja iz Franklovega razumevanja volje do smisla kot osrednje človeške motivacije ter to perspektivo razvojno prenese v obdobje odraščanja, kjer se notranji razlogi za delovanje šele oblikujejo v odnosih, izzivih in mejah realnega sveta.
Predmet raziskuje, kako se volja do smisla oblikuje v otroštvu in mladostništvu, kako se razlikuje od zunanjih motivacij (nagrade, kazni, pričakovanja) ter kako izguba ali nejasnost smisla vodi v frustracijo, upor, apatijo ali pretirano prilagajanje. Študent se uči razumeti motivacijske krize ne kot pomanjkanje discipline ali vzgojne napake, temveč kot signal eksistencialne dezorientacije, kjer otrok ali mladostnik ne ve več, zakaj naj bi nekaj počel ali bil.
Poseben poudarek je namenjen pojmu odpornosti kot eksistencialne drže, ne kot prirojene lastnosti ali tehnične veščine obvladovanja stresa. Odpornost je predstavljena kot sposobnost, da otrok ali mladostnik kljub frustraciji, omejitvam in razočaranju ohranja odnos do vrednosti, prihodnosti in lastne vrednosti. Predmet povezuje vzgojni in terapevtski vidik odpornosti, pri čemer poudarja ključno vlogo odraslega v oblikovanju varnega okvira, smisla in moralne orientacije.
Terapevt je v tem kontekstu razumljen kot spremljevalec razvoja notranje motivacije, ki ne proizvaja smisla namesto otroka ali mladostnika, temveč ustvarja pogoje, v katerih lahko mlada oseba postopoma razvija lasten odnos do pomena, odgovornosti in vztrajanja.
CAM7:
O PREDMETU
Predmet obravnava etične dileme, profesionalno odgovornost in eksistencialno držo psihoterapevta, ki dela z otroki in mladostniki v kompleksnem odnosnem in institucionalnem okolju. Delo z mladoletnimi inherentno vključuje vprašanja moči, zaščite, zvestobe in odgovornosti odraslega, kar zahteva posebno stopnjo etične refleksije in notranje zrelosti terapevta.
V središču predmeta je koncept trodelne zvestobe – hkratne odgovornosti do otroka ali mladostnika, njegovih staršev oziroma skrbnikov ter širšega sistema (šola, socialne službe, zdravstvo, sodišča). Študent se uči razumeti, da terapevtova primarna zvestoba vedno pripada dobrobiti in dostojanstvu otroka, hkrati pa mora delovati v dialogu in jasnih mejah z zakonitimi zastopniki in institucijami.
Poseben poudarek je namenjen vprašanjem informiranega soglasja, varovanja zaupanja, posredovanja informacij in profesionalnih meja, ki so pri delu z mladoletnimi bistveno drugačna kot pri delu z odraslimi. Predmet razvija razumevanje terapevta kot osebe, ki se zaveda lastne moči in vpliva ter je sposobna to moč uporabljati odgovorno, omejeno in v službi zaščite ranljivega drugega.
Terapevt je v tem okviru razumljen kot etični varuh – ne kot sodnik, reševalec ali glasnik sistema, temveč kot reflektivna odrasla oseba, ki zna vzpostavljati in ohranjati meje, varovati integriteto terapevtskega odnosa ter se zavedati posledic svojih odločitev za otrokov razvoj, identiteto in občutek varnosti.
CAM8:
O PREDMETU
Predmet obravnava telo kot eksistencialni jezik razvoja pri otrocih in mladostnikih ter poglablja razumevanje psihosomatskih pojavov kot smiselnih odzivov na razvojne, odnosne in eksistencialne dileme. Izhaja iz logoterapevtske antropologije človeka kot enotnosti telesnega, duševnega in noetičnega ter telo razume ne kot mehanizem ali objekt nadzora, temveč kot bivanjskega so govorca otrokove notranje izkušnje.
V ospredju je razumevanje pojavov, kot so psihosomatske bolečine, utrujenost, tik, funkcionalne motnje, motnje hranjenja, telesna zavrtost ali preobremenjenost, ki se v razvoju pogosto pojavijo tedaj, ko otrok ali mladostnik še nima simbolnega ali jezikovnega prostora za izražanje notranje stiske. Telo v tem obdobju pogosto »govori« namesto besed in prevzame vlogo nosilca pomena, konflikta ali klica po zaščiti.
Poseben poudarek je namenjen delu brez instrumentalizacije telesa. Predmet razvija terapevtsko držo, ki se upira reduktivnim razlagam telesnih simptomov (»vse je psihično« ali »vse je telesno«) ter namesto tega ustvarja prostor za dialog med telesom, čustvi in eksistencialnim položajem otroka. Terapevt se uči prepoznavati, kdaj telo izraža travmatski odziv, razvojno napetost ali noogeno stisko, ter kako s telesnim simptomom delati spoštljivo, varno in etično.
Predmet posebej poudarja pomen interdisciplinarnega sodelovanja z medicino in šolo, saj delo s telesnimi simptomi pri otrocih in mladostnikih zahteva jasno razmejitev kompetenc ter hkrati sposobnost dialoga med zdravstvenim, vzgojnim in psihoterapevtskim poljem. Terapevt je v tem kontekstu razumljen kot most med telesnim in smiselnim, ki pomaga otroku integrirati telesno izkušnjo v širšo razvojno in življenjsko celoto.
CAM9:
O PREDMETU
Predmet se poglablja v napredne eksistencialno logoterapevtske metode dela z otroki in mladostniki v kriznih, mejnih in posebej ranljivih življenjskih situacijah. Namenjen je delu tam, kjer odpovedo rutinski postopki in standardne razvojno klinične razlage, terapevt pa je poklican k visoki stopnji notranje stabilnosti, reflektivnosti in etične zrelosti.
V ospredju je delo v krizah, kot so samo poškodovanje, izguba, nasilje, hude eksistencialne stiske, nenadni zlomi življenjske orientacije ali razpad notranje varnosti, kjer otrok ali mladostnik pogosto nima besed za svojo izkušnjo. Predmet razvija razumevanje, da v takih trenutkih terapevtsko delo poteka predvsem skozi odnos, simbol, igro, metaforo in naracijo, ne skozi razlago ali interpretacijo.
Poseben poudarek je namenjen kratkim eksistencialnim intervencijam, ki ne pomenijo hitrih rešitev, temveč natančno, prisotno in odgovorno odzivanje na trenutek, v katerem je ogrožen smisel, vrednost ali občutek obstoja mlade osebe. Študent se uči, kako ustvariti minimalen, a odločilen prostor varnosti, orientacije in človeške bližine – brez dramatike in brez trivializiranja stiske.
Predmet zavestno poudarja tudi terapevtovo notranjo stabilnost kot ključno orodje naprednega dela. Terapevt ni zgolj uporabnik metod, temveč človek, ki s svojo prisotnostjo, držo in sposobnostjo zdrži negotovost ter ustvarja pogoje, v katerih se lahko pri otroku ali mladostniku ponovno pojavi možnost smisla, besede ali odnosa.
CAM10:
O PREDMETU
Predmet obravnava otroka in mladostnika kot nosilca zgodbe in simbolnega sveta, skozi katerega se izražajo identiteta, doživljanje, konflikti in razumevanje smisla. Izhaja iz eksistencialnega in logoterapevtskega razumevanja človeka kot bitja pomena, ki svoj odnos do sveta gradi in obnavlja skozi pripoved, simbol, metaforo in igro.
V razvojnem obdobju otroštva in mladostništva se notranje izkušnje pogosto ne izražajo v linearni ali konceptualni obliki, temveč preko risbe, igre, telesne govorice, domišljije, sanj, mladostniških mitov in osebnih pripovedi. Predmet razvija terapevtovo sposobnost, da te izraze prepoznava kot smiselne nosilce eksistencialnih vsebin, ne kot zgolj projekcije ali diagnostične znake.
Poseben poudarek je namenjen narativni identiteti, ki se v obdobju odraščanja nenehno oblikuje, razpada in ponovno sestavlja. Študent se uči prepoznavati, kdaj otrokova ali mladostnikova zgodba postane rigidna, prekinjena ali ujetniška (npr. zgodbe nevrednosti, krivde, brezizhodnosti) ter kako lahko terapevtski odnos postane prostor ponovnega avtorstva razvoja in identitete.
Predmet povezuje logoterapevtsko orientacijo k smislu, narativni pristop in simbolno razumevanje otroškega izražanja. Terapevt je v tem okviru razumljen kot pozoren poslušalec in sogovornik zgodbe, ki ne vsiljuje pomenov, temveč pomaga mladi osebi, da postopoma najde svojo besedo, simbol in smer v lastni življenjski pripovedi.
CAM11:
O PREDMETU
Predmet uvaja eksistencialno sistemsko razumevanje otroka in mladostnika kot bitja v odnosih, ki vedno odraščata in se razvijata znotraj konkretnega družinskega, institucionalnega in kulturnega sistema. Izhaja iz logoterapevtske antropologije človeka kot svobodnega in odgovornega bitja, ki pa svojo svobodo in odgovornost uresničuje vedno v odnosu do drugih – zlasti v primarnem sistemu družine.
V ospredju je razumevanje, da otrokova ali mladostnikova stiska nikoli ne nastaja v vakuumu, temveč v polju odnosov, lojalnosti, pričakovanj in pogosto neizrečenih pravil, ki oblikujejo njegov notranji svet. Predmet obravnava pojme, kot so družinske lojalnosti, tihe pogodbe, prenašana krivda, prevzemanje odgovornosti za čustveno ravnotežje sistema, ter jih umešča v eksistencialni okvir svobode, odgovornosti in smisla.
Poseben poudarek je namenjen jasni razmejitvi: predmet ni družinska terapija v metodološkem smislu, temveč razvija eksistencialno sistemsko refleksijo terapevta, ki dela individualno z otrokom ali mladostnikom, a je sposoben razumeti in vključiti sistemski kontekst brez patologoziranja družine ali zavezništva z eno stranjo.
Študent se uči, kako ostati zvest otroku, obenem pa spoštovati sistem; kako razumeti simptome kot načine preživetja znotraj odnosnih pričakovanj; in kako terapevtski odnos postane prostor, kjer otrok ali mladostnik lahko prvič razlikuje med tem, kar nosi zase, in tem, kar nosi za druge. Terapevt je v tem okviru razumljen kot zunanja, reflektivna in etično stabilna točka, ki ne posega v sistem s tehnikami, temveč s svojo držo omogoča večjo jasnost, odgovornost in človečnost.
CAM12:
O PREDMETU
Predmet predstavlja zaključni in integrativni steber celotne specializacije, v katerem se srečajo razvoj otroka, terapevtski proces in osebna eksistencialna pot terapevta. Osredotoča se na ključne prehode v odraščanju – ločitev, izgubo, bolezen, zorenje, spremembe identitete – ter jih razume kot eksistencialne prelomnice, ki niso zgolj krizni dogodki, temveč potencialni začetek globlje osebne rasti in smisla.
Predmet povezuje razvojno psihološko in eksistencialno razumevanje transformacije, pri čemer poudarja, da otrok in mladostnik v procesu odraščanja ne zgolj prestajata spremembe, temveč se v vsakem prehodu ponovno opredeljujeta v odnosu do sveta, drugih in sebe. Študent se uči prepoznavati trenutke, ko razvojni prelom postane eksistencialno vprašanje – vprašanje pripadnosti, vrednosti, odgovornosti in prihodnosti.
Poseben poudarek je namenjen terapevtovi lastni transformaciji, ki se neizogibno odvija ob spremljanju razvoja drugega. Predmet spodbuja refleksijo, kako terapevtovo soočanje z izgubo, nemočjo, omejitvami in lastnimi sencami vpliva na njegovo delo. Terapevt ni razumljen kot nevtralni opazovalec, temveč kot človek, ki skozi odnos z otrokom ali mladostnikom zori v svoji človeški in poklicni drži.
V ospredju je temeljno vprašanje: kako terapevt ostaja človek ob spremljanju rasti drugega – brez cinizma, brez izgorelosti in brez instrumentalizacije procesa. Predmet omogoča sintezo znanja, izkušenj in osebne poti ter študenta vodi k oblikovanju zrele, odgovorne in avtentične terapevtske identitete, ki presega vlogo in tehniko.
LO2:
O PREDMETU
Predmet študente uvaja v biografsko in eksistencialno razumevanje nastanka logoterapije skozi življenje Viktorja E. Frankla in Eli Frankl. Na podlagi dela Haddona Klingberga ml. Ko nas pokliče življenje predmet presega klasično akademsko biografijo in predstavlja logoterapijo kot izkustveno, življenjsko in etično utemeljeno prakso, ki se je oblikovala v konkretnem zgodovinskem, osebnem in odnosnem kontekstu.
Poseben poudarek je namenjen razumevanju, kako je Franklova sposobnost ohranjanja smisla v skrajnih razmerah, zlasti v času nacističnih koncentracijskih taborišč, soustvarila temeljne logoterapevtske uvide o notranji svobodi, dostojanstvu in odgovornosti. Predmet osvetli tudi zakonsko in odnosno razsežnost med Viktorjem in Eli Frankl ter pokaže, kako se logoterapija ne kaže le v teoriji in kliničnem delu, temveč predvsem v načinu življenja, odnosa in etične drže terapevta.
Študent razvija občutljivost za zgodovinsko in osebno pogojenost terapevtskih pristopov ter poglablja razumevanje terapevta kot človeka, čigar lastna življenjska zgodba neizogibno vstopa v terapevtski odnos.
LO6:
O PREDMETU
Predmet temelji na enem izmed manj znanih, a strokovno izjemno pomembnih del Viktorja E. Frankla, v katerem logoterapijo razvije kot klinični, znanstveno utemeljen in eksistencialno orientiran pristop k razumevanju in obravnavi duševnih motenj. Delo predstavlja poglobljeno povezavo med psihiatrijo, psihopatologijo in logoterapevtsko antropologijo človeka.
V ospredju je Franklova kritična in hkrati konstruktivna obravnava psihiatričnih diagnoz, ki presega reduktivno razumevanje simptomov in duševnih motenj ter jih umešča v širši kontekst človekove svobode, odgovornosti in odnosa do smisla. Predmet poudarja razlikovanje med psihogenimi in noogenimi nevrozami ter razvija razumevanje, da številne oblike duševnega trpljenja niso zgolj izraz patologije, temveč odziv na eksistencialne konflikte, izgubo smisla ali notranjo dezorientacijo.
Študent se seznani z logoterapevtskimi interpretacijami nevroz, depresije, obsesivno kompulzivnih motenj, histeričnih fenomenov in izčrpanosti ter razvija terapevtsko držo, ki v središče kliničnega procesa postavlja voljo do smisla kot zdravilni in preoblikojoči dejavnik. Poseben poudarek je namenjen razumevanju terapevta kot etično odgovornega spremljevalca, ki tudi v prisotnosti hudih simptomov prepoznava človeka kot »bitje možnosti«.
LO7:
O PREDMETU
Predmet predstavlja sistematičen in klinično utemeljen uvod v psihopatologijo in psihofarmakologijo, zasnovan na sodobni medicinski psihiatriji. Temelji na učbeniku Psihiatrija (Pregelj idr.) oziroma primerljivem mednarodnem standardu (Kaplan & Sadock’s Synopsis of Psychiatry, 12. ali 13. izdaja). Namenjen je bodočim psihoterapevtom, ki morajo razumeti osnovno medicinsko logiko duševnih bolezni, da lahko varno, odgovorno in kompetentno sodelujejo s psihiatri ter drugimi zdravstvenimi strokovnjaki.
Predmet omogoča razumevanje duševnih motenj kot medicinskih kategorij, hkrati pa ohranja jasno razlikovanje med vlogo psihiatra in vlogo psihoterapevta. Študent se seznani z osnovami psihopatološke diagnostike, potekom zdravljenja, uporabo psihofarmakov ter kliničnimi okoliščinami, kot so hospitalizacija, nujna obravnava in dolgoročno spremljanje bolnikov.
Poseben poudarek je namenjen etičnim, komunikacijskim in sodelovalnim vidikom dela v interdisciplinarnem zdravstvenem okolju. Predmet krepi zavedanje, da terapevt ne prevzema vloge diagnosticiranja ali predpisovanja zdravil, temveč deluje kot strokovni spremljevalec, ki razume medicinski kontekst klientovega stanja in ga zna ustrezno vključiti v psihoterapevtsko obravnavo.
LO9:
O PREDMETU
Predmet predstavlja metodološki temelj za razvoj znanstvenega, raziskovalnega in aplikativnega razmišljanja v psihoterapiji, s posebnim poudarkom na epistemoloških izhodiščih logoterapije in eksistencialne psihoterapije. Namenjen je oblikovanju raziskovalne drže, ki združuje strokovno natančnost, klinično izkustvo in etično odgovornost.
Predmet uvaja študenta v osnovne znanstvene paradigme in metode raziskovanja na področju psihoterapije ter razvija sposobnost reflektivne konceptualizacije kliničnih in izkustvenih vprašanj. Poseben pomen je namenjen kvalitativnim raziskovalnim pristopom, ki so za psihoterapijo pogosto najbolj ustrezni, saj omogočajo poglobljeno razumevanje subjektivnega doživljanja, terapevtskega odnosa in procesa iskanja smisla.
Tečaj služi tudi kot neposredna priprava na pisanje zaključne specialistične ali magistrske naloge, pri čemer študent postopoma oblikuje osnutek raziskovalnega projekta, raziskovalno vprašanje ali konceptualno jedro svojega zaključnega dela. Znanost je predstavljena ne kot abstraktni tehnični aparat, temveč kot odgovorna praksa iskanja resnice, utemeljena v spoštovanju do človeka, klienta in stroke.
LO10:
O PREDMETU
Predmet študentu omogoča poglobljen in primerjalen vpogled v klasične psihoterapevtske šole, ki so oblikovale temelj sodobne psihoterapije. Študent izbere tri ključne avtorje oziroma smeri (npr. Sigmund Freud, Carl Gustav Jung, Alfred Adler, Abraham Maslow, Carl Rogers, Harry Stack Sullivan) ter analizira njihove temeljne teorije, koncepte in terapevtske metode v primerjavi z logoterapijo.
Namen predmeta ni eklektično zbiranje tehnik, temveč razvoj razumevanja zgodovinske in teoretske dediščine psihoterapije ter refleksija lastne terapevtske identitete. Študent se uči prepoznavati, kako različni avtorji razumejo človeško motivacijo, osebnost, razvoj, patologijo in terapevtski odnos ter kako se ti pogledi dopolnjujejo ali razhajajo z eksistencialno logoterapevtskim pristopom.
Predmet spodbuja kritično mišljenje in pomaga oblikovati terapevtsko orientacijo, ki temelji na zavestni izbiri, vrednotah in razumevanju človeka kot celostnega bitja – telesnega, psihološkega in eksistencialnega.
LO11:
O PREDMETU
Predmet predstavlja temeljni uvod v klinično supervizijo kot nepogrešljiv sestavni del profesionalnega razvoja psihoterapevta. Na podlagi dela Janine M. Bernard Fundamentals of Clinical Supervision, ki velja za eno najvplivnejših sodobnih del na tem področju, se študent seznani z vlogo superviziranega terapevta in s temelji supervizorske drže.
Predmet poudarja klinično uporabnost supervizije kot prostora učenja, refleksije, etične orientacije in osebnega zorenja terapevta. Supervizija je predstavljena ne kot nadzor ali ocenjevanje, temveč kot odnos zaupanja, v katerem se razvijajo terapevtske kompetence, razumevanje lastnih notranjih procesov in sposobnost odgovornega dela s klienti.
Poseben poudarek je namenjen razumevanju dinamike moči, vlogi povratne informacije ter etičnim vprašanjem, ki nastajajo v supervizijskem odnosu. Predmet hkrati služi kot neposredna priprava na vstop v supervizijsko leto, v katerem študent začne z dejanskim terapevtskim delom pod redno supervizijo.
ZAKLJUČNA NALOGA
Zaključna magistrska specialistična naloga predstavlja vrh strokovnega, osebnega in eksistencialnega formacijskega procesa študenta. Je prostor sinteze znanja, izkušenj in osebne drže, kjer študent izkazuje zrelost za samostojno, odgovorno in etično delovanje kot eksistencialno logoterapevtski strokovnjak.
Naloga ni zgolj akademski produkt, temveč dokaz notranje integracije teorije, prakse in identitete terapevta. Od študenta se pričakuje, da preseže ponavljanje obstoječega znanja ter oblikuje delo, ki izžareva osebno refleksijo, klinično izkušnjo in jasno eksistencialno orientacijo k smislu.
Zaključno delo je lahko oblikovano kot:
• znanstvena raziskava (teoretsko empirična naloga s klasično akademsko strukturo), ali
• aplikativni projekt (razvoj terapevtskega ali izobraževalnega programa, priročnika, kurikuluma, sistemske intervencije, evalvacije, supervizijskega modela, serije delavnic ipd.).
V obeh primerih mora naloga odražati sposobnost študenta, da samostojno misli, ustvarja, reflektira in etično deluje, hkrati pa ostaja zvest temeljnim izhodiščem logoterapije in eksistencialne analize.
Ključni poudarki zaključne naloge:
• eksistencialno logoterapevtski temelj raziskovanja ali aplikacije,
• jasno opredeljen raziskovalni ali praktični problem s smiselno relevanco,
• povezava med teorijo, klinično prakso in osebno refleksijo študenta,
• kritična raba znanstvenih virov in sodobnih strokovnih uvidov,
• vključitev konkretnih primerov iz prakse, supervizije ali avtobiografskega procesa,
• etična občutljivost in razumevanje meja terapevtskega delovanja,
• inovativnost in prispevek k razvoju prakse, stroke ali izobraževanja,
• zavest o lastni poziciji terapevta in odgovornosti do osebe, sistema in smisla.
Struktura – orientacijski okvir zaključne naloge:
• Opredelitev problema in eksistencialni okvir teme
• Teoretski temelji logoterapije in eksistencialne analize
• Metodološki pristop (raziskovalni ali aplikativni model)
• Analiza, obravnava ali izvedba projekta
• Refleksija klinične izkušnje in osebne vpletenosti
• Razprava: pomen, omejitve in implikacije za prakso
• Zaključek: sinteza strokovne in osebne formacije terapevta
(Struktura se smiselno prilagodi naravi raziskovalnega ali projektnega dela.)
Zahteve
• obseg: 45.000–60.000 besed (ali vsebinsko ekvivalentna struktura pri aplikativnem projektu),
• jasna in dosledna utemeljitev v logoterapiji in eksistencialni analizi,
• vključena avtentična osebna refleksija, ne zgolj opis,
• uporaba ustrezne znanstvene metodologije in strokovne literature,
• integracija klinične ali praktične izkušnje,
• originalnost, koherentnost in profesionalni akademski slog.
Povezava z drugimi deli študija
Zaključna naloga organsko povezuje celoten študijski proces:
• tema se pogosto začne oblikovati že v 5. semestru (metodologija raziskovanja),
• osnutki in koncepti se poglabljajo v tečajih 17 in 18 ali specifičnih tečajih za športno psihoterapijo
• vključene so refleksije iz supervizijskega leta, študij primerov ali avtobiografskih procesov,
• naloga povezuje terapijo, supervizijo, osebno rast in profesionalno držo v celoto.
Cilji zaključne naloge
• dokazati sposobnost samostojnega strokovnega in eksistencialnega mišljenja,
• pokazati zrelost v sintezi teorije, prakse in osebne drže terapevta,
• ustvariti delo z dodano vrednostjo za terapevtsko, športno ali klinično prakso,
• utrditi identiteto terapevta, ki dela iz smisla in odgovornosti,
• zaokrožiti strokovno in osebno formacijo na ravni EQF 7,
• oblikovati strokovnjaka, ki ne zaključuje študija z »diplomo«, temveč z lastnim, reflektiranim poklicnim glasom.
Za prijavo ali dodatne informacije nas kontaktirajte preko zavihka KONTAKT.